La Renga

no, se en band iz Argentine

http://www.youtube.com/watch?v=PQ17zESzJNg

pravi rokerji:)

Kar se navadno ne govori... osamljenost na solo potovanju

Jao,! sem videla, da se nisem ze kar dolgo javila.

Je ze tako, da sem imela zadnje tedne kar pestro. Buenos Aires se je odvil do konca. Vmes sem skocila se na slapove Iguazu (post in fotke sledijo kmalu), nato sem sla v BA se na en poslovilni vecer od novih frendov in tega prekrasnega mesta.....

in potem sem sem usedla na bus proti Mendozi in sem zdaj tu.

No in po 7 tednih Buenos Airesa me je kar malce vrglo. Prvi obcutki osamljenosti na potovanju. Pravzaprav se ti obcutki mesajo z obcutki nostalgije za BA, za ljudmi....

Sem malce pocvekala z mojo frendico popotnico Alenko, ki tudi kar potuje sama, in se ima vedno fino. Ja, mesta so mesta, ampak mesta dobijo nove dimenzije, ko spoznas nove ljudi in dobis nove prijatelje. In potem ko gres naprej ali pa nazaj domov, je seveda tezko za popenit, ampak ostanejo ti krasni spomini. Na mesto in dogodke z novimi frendi.

Torej, osamljenost ko potujes sam.
Ja, seveda se pojavi. Pojavi se vsakic prve momente ali ure, ko prispes v nov kraj. Ne poznas nikogar. Vse kar ti je bilo v prejsnjem kraju familiarno, znano, domace... pogresas. Pogresas domacnost ljudi, s katerimi si delil lepe trenutke tam, od koder si ravno prisel.


Sama sem po naravi kar odprte sorte, extrovertirana po domace receno. Ampak tale Mendoza je cisto nasprotje BA-ja. Majhna (130.000 prebivalcev), nobenih visokih stavb, temne ulice.... pa se vceraj ko sem prisla, je dezevalo.

Nastanila sem se v hostlu, da bom ja spoznala nove ljudi. Ampak kot nalasc je trenutno v Mendozi nizka sezona, in moj hostel sameva. Nisem cisto sama, ampak napram Iguazuju (tam je bil hostel poln ljudi in sem takoj nasla druzbo), je tule prav hecno.

Torej ce se dotaknem te tematike, osamljenost na potovanju. Spoznala sem kar precej solo popotnikov. In vecinoma je z takimi najlazje navezat stike. So odprti do novih poznanstev, radi izmenjujejo izkusnje s potovanja, radi zurajo. In tako gre hitro. Ce nisi cisto za luno in prestrasen, lahko v istem dnevu ko prispes dobis nove frende (tudi ce so samo zacasne narave) in se imas lepo.

Tezje je z parcki, ki se drzijo nekako zase in sicer vljudno izmenjajo par besed al pa izkusenj, ampak to je to.

No, osamljenost se da seveda premagat tudi na druge nacine. Ljudi lahko spoznas na tecajih, izletih, seveda tudi v barih... ampak bari nikoli niso bili moj nacin spoznavanja drugih.

Moja trenutna izkusnja je seveda na splosno pozitivna. Tudi danes se pocutim bolje kot vceraj. Sem sla na turo vinarn tule okoli Mendoze. In malce pocvekala z ostalimi na busu. In vidim, da ne smem bit predolgo sama brez druzbe, ker potem postanem prevec nostalgicna.

Bom pa pogresala Buenos Aires...

Calle 13 - No hay nadie como tu

Za glasbeno izobrazbo vam ponujam skupino Calle 13 (Ulica 13) in njihov komad
No hay nadie como tu....

http://www.youtube.com/watch?v=RKkSBtF2Xcc

pojejo o vseh dogodkih in pripetljajih in kaj je narobe s tem svetom!

Ledeniki v Patagoniji

Linki na vse fotke http://picasaweb.google.com/maja.k.murko/ElCalafateMorenoGlacier?authkey=Gv1sRgCLWclofik_7jlAE#

Obstaja vic o Argentini. Ne vem ce sem ga ze napisala, ampak ga bom spet.

Bog je (tako pravijo Argentinci), ustvaril Argentino kot prvo od vseh dezel.

Ker je imel veliko idej, jo je opremil z vsem, kar mu je padlo na misel... gorami, jezeri, morjem, ledeniki, amazonskim gozdom z krasnimi slapovi, pampami, puscavo, tjulni, kiti, pingvini, konji, ovcami itd... in potem se je malce zamislil in si rekel, da ne bo fer do drugih dezel, tale stvaritev... in jim je podaril argentince... (vic sem slisala od argentinca, in njim je to smesno:))

No Patagonija je ena taka pokrajina na jugu Argentine, v provinci Santa Cruz. Ni cisto na koncu sveta, ampak je pa blizu. Lezi zelo na jugu Argentine, in je v bistvu ena taka stepa, kjer nic kaj prevec ne raste, ker ni pretirano veliko dezevja. Stepnato pokrajino obdajajo gore, ki zadrzijo skoraj vso vlago, in dez se v visavah spremeni v sneg zato so gore vecinoma zasnezene.

Patagonija pred leti ni bila ravno obljudena, ampak potem so odkrili ledenike in scasoma so zacele dol dret trume turistov. Ledenikov je vec, namesceni so pa med Andi in jezerom Argentino in se enim drugim jezerom. Najbolj popularen in oblegan (ker je najhitreje in najenostavneje za videt) je ledenik Perito Moreno. Imenuje se po raziskovalcu Fransicu Morenu, ki je v 19. stoletju raziskoval Patagonijo. Sicer je ironija ta, da gospod Moreno NI odkril ledenika in ce sem prav razumela, ga v svojem zivljenju tudi ni videl. Ledenik so imenivali po njem potem, ko so se s Cilom koncno dogovorili kje tocno tece meja in kátera drzava ima v lasti kateri del zemlje.

Ledenik sam je prav megasticen. Meri 30 km v dolzino, 60 metrov v visino se dviga nad vodo (cel z potopljenim delom pa meri 170 metrov), in se poveca vsak dan za 2 metra. Ker se ob jezeru tudi rusi priblizno isto hitrostjo, ostaja v naravnem balansu.

Ledenik se konca v Jezero Argentino, kjer lahko turisti opazujejo kako se ledenik topi in ledene plosce padajo v morje. Ledenik ima se fenomen, da ker tako hitro raste, se v tem jezeru vsake 3, 4 leta zadane ob polotok ob jezeru in nastane tak most... in poleti, vsake 3, 4 leta se ta most vehementno zrusi in to je najvecja atrakcija na sploh... nasledna zrusitev naj bi se zgodila 2010 al 2011.... ce zeli kdo planirat svoj dopust.

Vec: http://en.wikipedia.org/wiki/Perito_Moreno_Glacier

Ledenik se nahaja ene 80 km stran od mesta El Calafate, majhno zaspano mestece v nizki sezoni. Mesto samo zivi od turizma, ker pa je turizma vedno vec, se naseljujejo novi in novi ljudje in vlada ne folga z izgradnjo infrastrukture v praven tempu. Mestece samo nic posebnega, ima nesteto hotelov & hostlov, agencij ki organizirajo izlete na ledenike, restavracije ter nekaj trgovin s toplimi oblacili. V bistvu izven sezone nimas kaj pametnega za pocet, razen da gres na oranizirane izlete na ledenik ali pa v okoliske farme.

No, me smo preizkusile 2 izleta. Najbolj smesno je to, ker nikjer ne pise kaj ta izlet na ledenik predstavlja in zamislite si 3 mestne decve, ki se sprasujejo kolk je mrzlo, in kolk dolgo si izpostavljen naravi in ledeniku in kaj je treba oblect. Seveda v Buenos Airesu noben nic ne ve o tem, googlajo po internetu (kar lahko tudi same) in potem pametno povejo, da je dol FUL mraz in da je izlet na ledenik cela gorska ekspedicija kjer je fajn met dereze in 3 debele bunde.

Vam povem, da ni to nic res. Izlet na Moreno je simpl ko pasulj. Pobere te kombi ali bus pred hotelom okoli 9h, potem nadaljne pol ure pobira ostale potnike po drugih hotelih. Sledi voznja do ledenika, vmes se vsi avtobusi ustavijo v enem gozdu ob enem jezeru (wc stop), potem se enkrat na vhodu v nacionalni park. Vstopnina ponavadi (60 pesosov extra) ni vkljucena v organizirane izlete in se pobere na busu. Zakaj je temu tako ima enostavno razlago. Obstaja agencija, ki ti proda aranzma. Ta agencija potem najame drugo agencijo v El Calafate, ki organizira izlet. Ta druga agencija potem najame tretjo agencijo, ki organizira avtobus. In zato ker se oni med sabo ne znajo zmenit, al pa ne zelijo imet prevec kompliciranega racunovodstva, izvajajo sprotna placila potnikov. No, na busu ti prodajo se dodaten izlet (spet proti doplacilu), ki je absolutno obvezen = z ladjico po jezeru cisto do ledenikov. Extra strosek: 35 pesosov. Tu vodic niti ne pobere denarja, ampak te poslje direkt v pristanisce na kiosk s kartami.

Ampak se splaca... ladjica te popelje cisto v blizino ledenika, tako da imas enkraten razgled na ledene gore in na modrino, ki jo tvori led. Ja. led je naceloma bel oziroma prozoren, a ne. Ampak to samo v soncu. Ko se zoblaci (in to se kar pogosto), se svetloba v ledu zlomi v druge perspektive in led dobi krasno modrikasto barvo.... fenomenalno!!

No, po ladjici, ki traja eno uro, te bus odpelje do tocke z restavracijo in terasami za boljsi ogled ledenika. Cela pot po terasah se opravi v eni uri, lahko malce vec, ce imas moznost videti ledene plosce, ki se mecejo v jezero. V bistvu padajo v jezero kar vsake par minut. Me smo bile tam v argentinski jeseni, ko je zunaj ene 5 stopinj... ampak ledene plosce padajo non stop in seveda potem cakas in cakas na naslednjo, in hoces se poslikat... prav noro dozivetje:) No za zmrzenjene turiste je na voljo restavracija, in ob pol stirih se izlet konca z vrnitvijo v hotel.

Jaz sem naslednji dan obdelala se en mini izletek na bliznjo farmo in en hrib z dzipom. Je bilo kar zabavno, posebej ker sem imela dzip in soferja samo zase... ostali turisti na farmi so se raje posvetili ogledu strizenja ovac, mene pa so mikale gore in prostranost pokrajine.... Za zanimivost lahko povem se to, da bv Patagoniji ni ravno veliko prebivalcev. Ima nekje 240,000 prebivalcev, kar je 1 oseba na vsak kvadratni kilometer. Ampak nic zato... imajo namrec 10 x vec ovac...2,4 mio ovck se pase po pampah.... da ja ni dolgcas:)

NORO. Vam povem, ko si gor na hribu (1500 metrov visinske razlike), in gledas gore naokoli, jezero v dolini, in veter zavija okoli uses... nor obcutek. Mir, prostranost, veter, sneg.... hribi naokoli,.... svoboda. Pozabis da óbstajajo mesta, dzumbus, kariera, avtomobili... pozabis na vse. Zdaj malce razumem hribolazce. Kaj jih zene v gore.

cisto prava farma

v Urugvaju sem imela priloznost obiskat cisto pravo farmo. Cisto pravo zato, ker v Argentini obstaja malo morje farm, ki zivijo od turizma.. Agencije navlecejo avtobuse s turisti, farmerji malce pokazejo konje pa krave, dajo mal za jest in zaplesejo gaucho ples. Ampak to je vse umetno in zrezirano.

No, nas je Eduardo peljal na farmo v Urugvaju. Smo bili prica rojstnodnevni zurki, griljadi z jagnjetino, in potem so mene dal na konja in smo sli gnat krave v hlev:) dozivetje odlicno!

Uruguay 1 in 2

Vem, malce sem zanemarila blog.

Ampak vse z razlogom. Dobila sem obiske iz Slovenije, moje standardne sopotnice .....

Vmes sem bila v Urugvaju. Dvakrat.

Urugvaj je sosednja drzava od Argentine. Precej mahjna, v bistvu druga najmanjsa drzava v Latinski Ameriki. Meri 3.5 mio prebivalcev, od katerih dobra polovica zivi v glavnem mestu, Montevideu. ostalo se razpase po majhnih mestecih in vasicah.

Zgodovina Urugvaja je v bistvu kratka. Pred dobrimi 200 leti je podrocje Urugvaja pripadalo Argentini. Takrat so se spanci, britanci in portugalci kar naprej tepli za zemljo. v Argentinsko Brazilski vojni (500 dni vojne) so se Urugvajci (takrat se ne takoimenovani) odlocili potegniti svoj delez in so ustanovili svojo mini drzavico. To je bilo leta 1828, in 1830 so dobili svojo prvo ustavo.

Montevideo je prav zanimivo mesto. Predno sem sla prvic tja, so mi vsi govorili, da zgleda kot en predel v Buenos Airesu, samo manjse in veliko bolj mirno. Nas ucitelj nam je povedal se to, da je vecina prebivalstva v Urugavaju evropskega porekla, da pa se niso pocutili da pripadajo ne Argentini ne Braziliji in so zato sli na svoje.

No, prispela sem v Montevideo prvic na prvi maj, praznik dela. Zvecer smo prisli na avtobusno postajo iz Colonie (drugo miniaturno mestece), in tam me je pobral Eduardo (prijatelj od Maje R). Malce me je popeljal po mestu, ulice cisto prazne. Nikjer nobenega. kar malce strasljivo....

Moj hostel je bil lociran eno ulico stran od glavne avenije, 18 Julija, ampak tudi avenija je ob 9h zvecer delovala prav puscobno. Eduardo in njegova punca sta mi govorila, da je pac prvi maj, veliki praznik in da so vsi sli na kake izlete, na dezelo ali na morje. Peljali smo se po centru, potem pa se po rambli ob morju in nekaterih drugih predelih. Montevideo JE mirno mesto. Ni guzve. Ni dzumbusa, oz lahko bi rekla, da tudi ni utripa, kot ga premore Buenos Aires. Tudi ko sem se vrnila teden dni kasneje, so ulice ponoci s´cisto zapuscene, nikjer zive duse. Za namecek tudi luci na ulicah ne svetijo prav dobro in v centru mesta zgleda kot mesto duhov... stavbe so sicer lepe, ampak prenovil jih ze dolgo ni nihce. Ni denarja. Imajo pa denar za novo poslovno stavbo blizu zeleznice (isti arhitekt kot je dizajniral Jadro hotel v Dubaiu), in nesteto shopping mallov.

V Montevideu sicer pravijo, da kopirajo vse kar ima veze z BA... imajo enako pobarvane avtobuse, jejo medialune za zajtrk, imajo shopping centre (prav moderne), lepe hotele, poceni hostle, griljade in gore mesa v kuhinji na vsakem koraku, ampak se mi zdi, da zurajo pa ne prevec. Imajo nekaj, kar BA nima. Reko, ki je lepe modre barve, saj se nekje stika z morjem. Imajo plaze, in samo 2 uri do najblizjega poletnega letovisca Punta del Este.

Cenovno je Urugvaj rahlo cenejsi od Argentine. Njihovi pesosi (ja, kopirali tudi ime valute) so manj vredni od argentinskih in place so nizje. Kaki inzenirji in IT racunalnicarji imajo sicer kar dobre dohodke (za J ameriske standarde), ampak povprecna placa je pa baje tam okoli 200, 300 dolarjev na mesec. Kako zivijo? .. no, mislim da imajo predvsem manjse potrebe kot mi v Evropi.

Sicer se v trgovinah vse dobi, ampak tuje blagovne znamke so nepojmljivo drage, tehnicna roba prav tako... domaca roba je pa v mejah normale. Za denar dobis seveda vse, tudi najnovejsi Iphone.

Kar se hrane tice, kot sem ze rekla: meso, meso, meso. V vseh moznih oblikah, vsak del krave, ali pa prasicka... in seveda pravijo, da je njihovo meso boljse od argentinskega. Tekmujejo namrec tudi med sabo. Vino sem tudi probala.. Odlicno!

Skratka.. Montevideo naj bi bilo po nekaterih ocenah na internetu nabolj zazeljeno mesto za zivet v Latinski Ameriki. Ljudje so izredno prijazni, mesto je mirno. Moj vtis je tudi ta, da so sicer zeleli kopirati tudi drevesa na ulicah... ampak vse skupaj deluje precej bolj zalostno, predvsem v cdentru mesta. In mesto je precej bolj umazano kot Buenos Aires.

No toliko. Drugi izlet v Montevideo se je sprelevil v obisk cisto ta prave farme:)

o tem in kravah pa na drugem postu:)

panika al kuga? ma ne no!

No samo toliko, kako v Sloveniji zganjate paniko glede prasickov..

je prisel obisk iz nase dezele in prinesel s seboj maske in tamiflu.

tu pa tak mir glede tega ha ha.