Kar se navadno ne govori... osamljenost na solo potovanju

Jao,! sem videla, da se nisem ze kar dolgo javila.

Je ze tako, da sem imela zadnje tedne kar pestro. Buenos Aires se je odvil do konca. Vmes sem skocila se na slapove Iguazu (post in fotke sledijo kmalu), nato sem sla v BA se na en poslovilni vecer od novih frendov in tega prekrasnega mesta.....

in potem sem sem usedla na bus proti Mendozi in sem zdaj tu.

No in po 7 tednih Buenos Airesa me je kar malce vrglo. Prvi obcutki osamljenosti na potovanju. Pravzaprav se ti obcutki mesajo z obcutki nostalgije za BA, za ljudmi....

Sem malce pocvekala z mojo frendico popotnico Alenko, ki tudi kar potuje sama, in se ima vedno fino. Ja, mesta so mesta, ampak mesta dobijo nove dimenzije, ko spoznas nove ljudi in dobis nove prijatelje. In potem ko gres naprej ali pa nazaj domov, je seveda tezko za popenit, ampak ostanejo ti krasni spomini. Na mesto in dogodke z novimi frendi.

Torej, osamljenost ko potujes sam.
Ja, seveda se pojavi. Pojavi se vsakic prve momente ali ure, ko prispes v nov kraj. Ne poznas nikogar. Vse kar ti je bilo v prejsnjem kraju familiarno, znano, domace... pogresas. Pogresas domacnost ljudi, s katerimi si delil lepe trenutke tam, od koder si ravno prisel.


Sama sem po naravi kar odprte sorte, extrovertirana po domace receno. Ampak tale Mendoza je cisto nasprotje BA-ja. Majhna (130.000 prebivalcev), nobenih visokih stavb, temne ulice.... pa se vceraj ko sem prisla, je dezevalo.

Nastanila sem se v hostlu, da bom ja spoznala nove ljudi. Ampak kot nalasc je trenutno v Mendozi nizka sezona, in moj hostel sameva. Nisem cisto sama, ampak napram Iguazuju (tam je bil hostel poln ljudi in sem takoj nasla druzbo), je tule prav hecno.

Torej ce se dotaknem te tematike, osamljenost na potovanju. Spoznala sem kar precej solo popotnikov. In vecinoma je z takimi najlazje navezat stike. So odprti do novih poznanstev, radi izmenjujejo izkusnje s potovanja, radi zurajo. In tako gre hitro. Ce nisi cisto za luno in prestrasen, lahko v istem dnevu ko prispes dobis nove frende (tudi ce so samo zacasne narave) in se imas lepo.

Tezje je z parcki, ki se drzijo nekako zase in sicer vljudno izmenjajo par besed al pa izkusenj, ampak to je to.

No, osamljenost se da seveda premagat tudi na druge nacine. Ljudi lahko spoznas na tecajih, izletih, seveda tudi v barih... ampak bari nikoli niso bili moj nacin spoznavanja drugih.

Moja trenutna izkusnja je seveda na splosno pozitivna. Tudi danes se pocutim bolje kot vceraj. Sem sla na turo vinarn tule okoli Mendoze. In malce pocvekala z ostalimi na busu. In vidim, da ne smem bit predolgo sama brez druzbe, ker potem postanem prevec nostalgicna.

Bom pa pogresala Buenos Aires...