Chile

v Cilu sem bila vsega skupaj samo 4 dni, tako da zal ne morem nic pametnega napisati o tej dezeli. Bila sem v Santiagu, ki ima svojih 5.6 mio prebivalcev. Mesto na prvi pogled deluje precej bolj kaoticno, nemirno, in precej manj urbano kot na primer Buenos Aires...

in prva stvar ki jo dozivis ko se pripeljes preko Andov dol v dolino.... smog. Oblak rjavkaste barve se razprostira ne samo nad mestom, ampak tudi nekaj kilometrov naokoli. Domacini pravijo, da se gore vidijo sele po kakem dezevnem dnevu, ko se vse skupaj malce razprsi.
Stanovala sem pri Nelsonu, ki sem ga spoznala preko www.couchsurfing.com, innjegovi mami. Mama ima 50 let in je razlagala, da ko je bila se majhna, se je vedno zazrla v okoliske gore ko se je zbudila... no, zadnjih nekaj let to ni vec mogoce.

V 4 dneh sem izvedela se ene par zanimivosti. v Cilu so imeli tudi militarni rezim, ki je bil dosti bolj strog kot v Argentini. Se danes ima policija navado, da se znese nad protestniki (kot sem videla, se protesti in demonstracije odvijajo kar dnevno) in spusti solzivce nad gruco ljudi. Sem bila prica eni taki bombi, in sem jo hitro pobrisala stran. Ampak kot je rekla Anita, mama od Nelsona, je to cist normalen pojav in ljudje se ravno ne razburjajo. V casu militarnega rezima pa so imeli take lekcije kar na dnevnem redu. Prav tako je bilo prepovedano it cez en most takrat, in ce si se slucajno spozabil, so te kar postrelili. Dobesedno.


No, ker me je Buenos Aires cisto razvadil, sem v Santiagu pogresala recimo cokolade, pa medialune, pa dulce de leche. Imajo sicer zanimiv lokalni transport - avtobusi za 400 pesosov na voznjo, potem pa se collectivo... taksi, ki sprejme do 4 osebe hkrati in vozi po ustaljenih spurah za 450 pesosov. Moras se usest v taprav collectivo in tocno povedat vozniku kdaj naj ti ustavi avto.
Obstaja se metro, katerega nisem preizkusila, ker je vedno polno zaseden, in seveda taxiji.

Imajo pa v Santiagu super sladoled in odlicno ribjo trznico z morskimi dobrotami, za katere sploh ne ves, da obstajajo, in seveda malo morje mini restavracij, ki poceni ali pa drago pecejo ribe in morske zivali. S kruhom pomazano!

In se ena zanimivost, ki je zal nisem slikala. Obstajajo kavarne, kjer ni sedezev. So stojisca, in v njih v glavnem moski. Strezejo namrec mlade punce, ki so vse oblecene v oprijete oblekce z mini krilom, in bistvo teh kavarn je, da se lahko gost kao pogovarja s lustno natakarco v mini krilu in dekolteju.


Slike iz moje 4 dnevne dogodivscine so pa tule>http://picasaweb.google.com/maja.k.murko/MendozaSantiago?authkey=Gv1sRgCM_5teXqwJLkdw#

pa lep dan